OBČUTEK ZA VETER

Film je nastal po istoimenski pesniški knjigi Ferija Lainščka in Dušana Šarotarja, ki je leta 2004 izšla pri založbi Franc Franc iz Murske Sobote. Posnet je bil na različnih lokacijah v Prekmurju. To je predvsem film o besedi, vetru, o nevidnem, o tistem, kar je edino v nas, morebiti temu lahko še pravimo duša, mogoče samo občutek.

Občutek za veter je poetični portret panonske pokrajine, ki jo je režiserka Maja Weiss raziskovala skozi poezijo, glasbo, fotografije in predvsem na dolgem potovanju po ravnici gor in dol.

Leta 2004 je pri založbi Franc-Franc v Murski Soboti izšla knjiga z naslovom Občutek za veter. Knjiga je skupno delo pesnikov Ferija Lainščka in Dušana Šarotarja, fotografa Jožeta Suhadolnika ter oblikovalcev Mihe Groblerja in Mateja Korena. Priložena ji je zgoščenka s skladbami, za katera je besedila napisal Feri Lainšček, glasbo Marko Grobler, izvajajo pa jih glasbena skupina Občutek za veter in pevka Moira. Knjiga z naslovom Občutek za veter je svojevrstna duhovna monografija Prekmurja, obenem pa del širšega umetniškega projekta.

Leta 2007 sta se v projekt Občutek za veter vključila kipar Tomaž Kolarič in režiserka Maja Weiss. Tomaž Kolarič je pripravil idejno zasnovo in izdelal prototip Panonskega ušesa, objekta, prisluškovalca vetru, katerega instalacija bo omogočila prenos naravnih šumov iz lokacije v Prekmurju s pomočjo elektronskih medijev v internetno medmrežje. Režiserka Maja Weiss pa je posnela poetični dokumentarni film z naslovom Občutek za veter. V njem sodelujejo vsi udeleženci projekta, ob njih pa tudi drugi vidni ustvarjalci iz Prekmurja.

Avtorji smo projekt zasnovali kot svojevrstno umetniško potovanje na sledi občutku za veter, ki ga razumemo kot metaforo za tišino, skrivnost, tisto popolnoma drugo, kar pa bistveno zaznamuje neko pokrajino in ji daje enkraten, nezamenljiv melos in sentiment. Občutku za veter smo sledili v geografsko zamejenem prostoru Prekmurja, vendar pa smo svoja izhodišča najdevali tudi v mnogo širšem duhovnem kontekstu, ki ga opredeljujemo s pojmom stepska melanholija. Prav slednje smo želeli dosledneje raziskati in predstaviti širokemu občinstvu. Pri tem gre seveda za navidez že znani koncept, oziroma vzorec, s katerim največkrat zmotno in povsem stereotipno povezujemo podobo ravnine in senzibilnost njenih prebivalcev z neko folklorno idealizirano in predvsem lokalno omejeno sliko, v kateri umanjka prostora za geografsko razsežnost, umetniško globino ter duhovno kompleksnost panonskega prostora. Prepričani smo, da je poročilo o našem popotovanju lahko pristno in vznemirljivo, obenem pa tudi umetniško prepričljivo, drzno in novo.