Potovanje med preteklostjo in sedanjostjo ob meji, ki je bila nekoč stičišče Italije in Avstro-Ogrske monarhije, in odkrivanje zgodb žensk, ki so se ob razpadu monarhije bojevale za priznanje svoje identitete.
V začetku 20. stoletja je bil Trst bogato pristaniško mesto in pomembno trgovsko središče Habsburške monarhije. Tam je bilo pravo bogastvo kultur, italijanske, slovenske in tudi nemške. Kljub temu pa se slovenski in italijanski svet nista poznala in se srečevala. Pred 2. svetovno vojno sta imela nasprotujoče si težnje. V najbolj posvetnem mestu Habsburške monarhije so si ženske, tako kot drugod po Evropi, močno prizadevale za volilno pravico in tudi druge pravice. Ženske, ki so živele v Trstu, so se, tako kot moški, ukvarjale v vprašanjem identitete. Prisiljene so bile sprejemati kompromise.
Pavla Hočevar je bila rojena na Dunaju in se v Ljubljani izšolala za učiteljico, enega redkih intelektualnih poklicev, ki so bili ženskam dovoljeni. Leta 1910 je začela poučevati na šoli Sv. Cirila in Metoda v Trstu, kjer je skušala krepiti slovensko narodno zavest.
Tudi Marica Nadlišek Bartol je živela v Trstu. Bila je pisateljica in prva urednica časnika Slovenka, prvega slovenskega ženskega časopisa. Tudi Marica je bila učiteljica. Poučevala je na šoli pri sv. Jakobu, kjer je bila večina prebivalcev Slovencev. Povzročila je veliko razburjenja, ker se je modno oblečena vozila s kolesom. Ko se je poročila in dobila otroke, se je morala odpovedati delu v šoli in pri časopisu.
Elody Oblath je bila intelektualka in pisateljica z madžarskimi predniki judovske vere. Imela se je za Italijanko, čeprav jo je obkrožala nemška kultura. S prijateljema Scipiem Slataperjem in Gianijem Stuparichem je najprej zagovarjala evropska stališča, nato pa je postala iredentistka ter si prizadevala za priključitev Trsta Italiji.
Giuseppina Martinuzzi iz istrskega Labina je delovala v socialističnem svetu. Bila je furlanskih korenin. 30 let je poučevala v tržaških osnovnih šolah v revnih mestnih četrtih. Ko se je upokojila, je postala pomembna socialistična voditeljica. Izvoljena je bila v mestni svet. Bila je feministka in goreča podpornica italijansko-slovanskega dialoga.
Pavla, Marica, Elody in Giuseppina so tik pred začetkom vojne živele zelo različno. Pavla si je želela, da bi oblikovali skupno slovansko državo. Tudi Marica si je želela tako prihodnost, vendar je bila zaskrbljena za svoje štiri otroke. Elody je s Scipiom Slataperjem in Gianijem Stuparichem odšla v Firence. Mladeniča sta se pridružila italijanski vojski in odšla na fronto. Giuseppina, ki ni imela vpliva na burno dogajanje, je upala v uspeh ruske revolucije. Tudi Avstrijke so razmišljale drugače in še vedno podpirale večjezično monarhijo. Alice Schalek je bila novinarka in fotografinja judovskega porekla z Dunaja. Ko je izbruhnila vojna, je postala prva priznana fotoreporterka in s številnimi fotografijami dokumentirala soško fronto.
Priključitev Trsta Kraljevini Italiji in prve fašistične akcije so spremenile njihovo usodo: Pavla in Marica sta se morali preseliti v Ljubljano, v Kraljevino Jugoslavijo, ker so njuni šoli zaprli in ju je fašistična milica preganjala, ker sta bili Slovenki. Giuseppina, ki je bila takrat stara 80 let, se je vrnila v Labin in neuspešno skušala ubežati fašističnemu nasilju. Kmalu je umrla. Samo Elody Oblath je ostala v Trstu, ker se je želela pokloniti prijateljem, ki so med vojno izgubili življenje. Štiri usode, ki jih je premetaval zgodovinski veter, jim prekrižal življenjske načrte in jim vsilil težke odločitve. Štiri različne ženske, ki so odsevale razmišljanje druga druge ter poustvarjale misli in čustva časa, ko se je ravnovesje podiralo in se je svet spreminjal.
