– Uradna nominacija za “Silver Wolf Award” (najboljši video dokumentarec) / IDFA – International Documentary Film Festival Amsterdam (Nizozemska), 1999
– Najboljši dokumentarec / Festival Slovenskega Filma (Slovenija), 1999
– Nagrada Darka Bratine “Poklon viziji” / Film Video Monitor (Gorizia, Italija), 1999
– Viktor / Slovenska medijska nagrada 19

”Gre za resnično moderen dokumentarni film, road movie s smislom, ki je hkrati oseben in družbeno refleketiven. V tem težkem žanru je režiserki uspelo zaokrožiti strukturo, kljub barviti množici socialno in nacionalno mešanih likov, ki delujejo sponatano in neposredno, saj avtorica ni režirala likov, marveč film.”
– Strokovna žirija 2. festivala slovenskega filma ob podelitvi nagrade za najboljše dokumentarno delo, Portorož, marec 1999 –
“Izjemna Cesta bratstva in enotnosti Maje Weiss z izrazito osebnim pristopom in vstopom prinaša nov veter v slovenski dokumentarni film, pa tudi nov žanr – recimo mu road home movie… Jaz sem lahko samo toliko del slovenskega filma, kolikor so del njega te podobe.”
– Vlado Škafar, programski vodja Slovenske kinoteke –

“Avtorici je uspelo ujeti najširšo paleto sogovornikov, saj so se pred kamero menjavali njeni prijatelji, preprosti posamezniki in pomembni predstavniki kulturnega življenja nekdanje Jugoslavije. Zagrenjena je bila izpoved nekdanje zelo eksploatirane jugoslovanske filmske dive Sonje Savić, prisluhnili pa smo tudi komentarju Kusturičevega scenarista Abdulaha Sidrana. Filmska pripoved Maje Weiss se je zazdela popolnoma pravoverna in resnična. Medtem ko so nekateri menili, da je bilo nekdanje bratstvo pravo in iskreno, so drugi zatrjevali da je bilo lažno že od prvega dne. Pripovedi so bile prijetno začinjene s starimi ”šlagerji”. Velika heterogenost pogledov je prav gotovo ena od bistvenih odlik Majinega dokumentarca, saj ji je uspelo združiti vse tisto, kar se je – vsaj v primeru nekdanje Jugoslavije – zdelo nemogoče.”
– Jelka Šutej Adamič, Dnevnik, maj, 1999 –

“Dokumentarec meseca z naslovom Cesta bratstva in enotnosti je nedvomno zaslužil primerno pozornost gledalcev, saj ponovno potrjuje visok standard dokumentarnega snovanja na Slovenskem. Dokument časa, očitno nastal zaradi poudarjenega čustvenega vzgiba Maje Weiss, ki se s sestro sprehaja po srhljivih pejsažih opustošene pokrajine vzdolž znamenite povezovalne ceste med južnoslovanskimi narodi, je tudi imenitno avtorsko delo in zagotovo eden zadnjih spomenikov naivnemu graditeljskemu podvigu. Dokumentarec v katerem najdemo vse: od presunljivih pričevanj o propadu neke veličastne ideje, presenetljivo bistrih izjav o vzorkih balkanske apokalipse, pretihotapljenih slikovnih sekvenc razrušenih prebivališč, do zvočne podlage kot edinega pristnega dokaza o tem, da smo nekoč davno živeli skupaj, je nastajal ob pravem času v pravem trenutku. V trenutku, ko je ena vojna ravno odvihrala mimo in se druga še ni dodobra začela. V času, ko je morda še kazalo, da se bodo bratje čez nekaj stoletij vendarle ponovno srečali in zlovešča slutnja še ni napovedovala snidenja, ki se nima zgoditi nikoli več. Weissova je skratka s svojim potopisom ravno še ujela obupan medklic in ga zabeležila na filmskem traku, podobno kot je to storila po černobilski katastrofi. In to je neprecenljiva vrednost njenih utrinkov. Televiziji Slovenija in Bela Filmu je uspel pretresljiv zapis o propadanju generacije južno od Kolpe, samosvoja dnevniška uprizoritev o življenju navadnih ljudi, ki so se neprostovoljno spremenili v ‘sobne azilante’ samo zato, ker je to želela bratovščina, ki je še danes usekana na oblast in ki je s svojim cinizmom razstrelila svoj lasten družbeni umotvor.”
– Simon Kardum, Stop, maj 1999 –